Slovenija je že od nekdaj znana po kakovostnih mediteranskih klapavicah, ki s svojim specifičnim okusom krasijo jedilne liste mnogih priznanih restavracij doma in v tujini. V Sloveniji so se pričeli z gojenjem klapavic ukvarjati v poznih 70 – ih letih prejšnjega stoletja v ribolovnem rezervatu Piranskega zaliva. Gojenje klapavic so kasneje razširili tudi na Strunjanski zaliv in zaliv Svetega Jerneja. Že takrat je bil uporabljen način gojenja plavajočih linij, ki se uporablja še danes. Ravno tako se danes uporabljajo sodobnejši plovci ter boljše vrvi in mreže za gojenje školjk. Večina školjkarjev je tudi že opremljenih s tehnologijo za strojno čiščenje školjk na plovilu. Prvi zasebniki oziroma gojitelji klapavic so jih gojili na splavih, kasneje pa na vrveh, sidrih in bojah. Seme – majhnih školjk so nabirali po skalah ob obali. Nalagali so jih v gajbice in vozili s pomočjo prikolic ter s pomočjo prevoznih sredstev na školjčišče, kjer so jih nasadili v gojitvene mrežice. Kasneje pa na način, ki se uporablja še danes, in sicer z lovilci semena školjk v morju. Klapavice so nasajene v gojitvene mrežice in pričvrščene na vrvi, ki navpično padajo v vodo s fiksne ali plavajoče strukture. Ta tehnika je primerna za morja s šibkim plimovanjem, kot je Sredozemsko morje. Z razvojem gojenja klapavic so se gojitvena območja razširila tudi na odprta morja na globalni ravni. Pobiranje se opravi z ločevanjem klapavic ene od druge po tem, ko je bil »šop« školjk v obliki grozda izvlečen iz vode. Školjkarji ta grozd školjk imenujejo »rešta«.